Zakaj moram imeti akne prav jaz, sem se spraševal že v osnovni šoli. Bil sem edini v razredu, ko je imel akne po obrazu in bilo mi je neprijetno. Doma o tem nisem hotel govoriti, ker mi je bilo nerodno. Tako sem hodil v šolo in se vedno bolj zapiral vase.
Če me je kdo pogledal v akne, sem bil žalosten in občutek sem imel, da nisem več tako samozavesten, kot sem bila prej, ko sem imel lepo kožo. Neprestano sem si vsako jutro govoril, da bodo akne minile in se s tem tolažil. Ampak niso.
Moja mama je vedno bila zelo pozorna, kako se počutim in verjamem, da je videla, da sem pogosto slabe volje. En dan je stopila do mene in vprašala, ali me akne močno motijo. Tisti dan sem ji povedal, da mi je res nerodno, ko moram takšen hoditi v šolo, ker imam občutek, da me vsi gledajo samo v akne.
Videl sem, da ji ni vseeno, zato je predlagala, da poiščeva rešitev. Ker sem bil v teh letih, se mi tudi n prav nič ljubilo. Kot da sem obupal nad vsem tem, čeprav sem bil nesrečen in bi še kako bil srečen, če bi imel lep obraz, zato pa nisem bil pripravljen narediti prav nič.
Tako je odreagirala mama kot vedno, ko imam težave in skupaj sva našla rešitev. Pozanimala se je, kako se akne lahko pozdravijo. Tako mi je kupila vse potrebno za nego obraza in me prosila, če si bom vsako jutro in vsak večer vzel čas, da si bom pravilno negoval kožo na obrazu.
Končno sem imel upanje, da bo moja koža spet lepa. Seveda sem bil hvaležen mami, a tega nekako v teh letih nisem znal pokazati. Vem pa tudi, da je mama točno vedela, da sem hvaležen, ker me je dobro poznala. Hvala mama!…