Sprva, ko so z deli začeli, smo bili še veseli, da se nekaj dogaja na podeželju in da so ljudje pridni, ko pa smo videli, da terasa postaja velika in visoka in bodo njihova senčila zakrila naš pogled iz hiše, pa nam ni bilo več vseeno. Ker nismo hoteli biti tečni sosedi, smo se šli prvo pozanimat na občino kako in kaj je s tem. Ker smo ugotovili, da ne moremo nič in da kar delajo, lahko delajo, samo bili kar žalostni, da bodo njihova senčila zakrila naš pogled iz hiše.
Se mi je zdelo, da od takrat naprej se nismo mogli več pogovarjati tako prijateljsko, kot smo se včasih, saj smo enostavno bili razočarani in smo si vseeno mislili, da bi lahko videli, da mi ne bomo iz hiše popolnoma nič videli in da nam to sigurno ne bo fajn. Pri montaži senčila smo se raje kar odpeljali od doma, ker nam je bilo hudi vse skupaj gledati. Da bi saj delali nekaj majhnega, tako pa so delali res veliko senčilo, po moje ga bodo uporabljali za avte, mi pa žal ne bomo imeli več pogleda.
Vse skupaj je bilo tako na trnih zaradi senčila, da se z sosedi nismo več družili, oni so naš še pozdravljali, mi pa smo se kar pošteno izmikali, kajti ni nam bilo prijetno, da smo sedaj v senci in nimamo pogleda nikamor.
Vsako leto smo imeli ogromno sonca in to nam je odgovarjajo in takrat ko smo delali hišo smo prav na to dali veliko poudarka in če bi vedeli, da se bo to zgodilo, da zaradi njihovega senčila ne bomo videli nič več, bi takrat gradnjo hiše načrtovali drugače, ravno tako bi spremenili prostore in bi bila dnevna in kuhinja na drugi strani hiše, kjer bi še danes imeli sonce in odprt pogled v okolico.