Keramični materiali so anorganski in nekovinski. Keramika se od kovin razlikuje po tem, da ima negativen predznak temperaturnega koeficienta električne upornosti. Razlika med keramiko in polimeri pa je v tem, da keramika ne vsebuje ločenih molekul, temveč prostorske skupine iz več vrst atomov. Največ materialov iz keramike je sestavljenih iz spojin kovin in nekovin.
Keramika obstaja odkar je človek začel izdelovati lončenino. Slednja se je sčasoma razvila v keramiko, kot jo poznamo danes. Keramiko je moč razdeliti na pet časovnih obdobij. Prvo je obdobje terakote, ki mu sledi obdobje fajanse ali majolike. V skoraj enakem času se je začelo še obdobje kamenine, zadnje obdobje pa predstavlja belo prstena keramika.
Keramični proizvodi so lahko klasični ali tradicionalni oziroma tehnični ali sodobni. Keramične klasike so glinasti izdelki, izdelki iz kamenin, porcelana, lončevine, opeka, ploščice in strešniki. Vsako od vrst keramike lahko delimo še na tisto za vsakodnevno rabo in na umetniško keramiko, ki je posebno estetsko oblikovana. Keramika je po uporabnosti lahko razdeljena na grobo in fino.
Keramika je tako široko uporabna, saj ima odlične fizikalne in kemijske lastnosti. Ima visoko tlačno trdnost, je dobro kemično obstojna, ima visoko tališče, nizko toplotno in električno prevodnost, nizko žilavost ter visoko odpornost na udarce.
Keramiko uporabljamo za izdelavo izdelkov za vsakdanjo uporabo. To so tako gospodinjski kot dekorativni izdelki, ki jih izdelujemo z vlivanjem, stiskanjem in lončarjenjem. Zelo popularna so keramična rezila, ki dlje časa ohranijo ostrino v primerjavi z jeklenimi, vendar se lahko zaradi višje krhkosti hitreje zlomijo ob padcih. Keramika je široko uporabna tudi v vozilih, saj iz nje izdelujejo zavorne diske, ki se pri višjih temperaturah manj obrabijo. Keramiko se uporablja tudi pri izdelavi neprebojnih oklepnih jopičev, ki varujejo telo pred streli velikih kalibrov. Zaradi nizke teže jo uporabljajo tudi kot zaščitni material v kabinah vojaških letal.