Naravno zdravljenje je neprecenljivo pri reševanju težav z zdravjem

Pri naših babicah je bilo naravno zdravljenje zelo cenjeno. Znanje o njem so pridobile od svojih mater in tako se je širilo iz generacije v generacijo. Takrat še ni bilo interneta, zato pa je bilo ustno izročilo v polnem teku. Naše babice so poznale naravno zdravljenje tako dobro, da so zlahka zbile otroku vročino ali pa umirile krče v trebuhu. Zavedale pa so se tudi, da ima naravno zdravljenje svoje meje. Ko so ugotovile, da s svojimi ukrepi niso odpravile težav pri svojem otroku, so poskrbele, da ga je pregledal zdravnik.

Pri tem so se zanašale na svoje znanje in intuicijo, ki jih je le malokrat pustila na cedilu. Svoje izkušnje in znanje so prenašale na svoje hčerke in sinove. To je bil sestavni del vzgoje oziroma opremljenosti za življenje. Naravno zdravljenje ima tudi v naših krajih bogato tradicijo. Zanimivo je, da so med posameznimi pokrajinami razlike tudi na tem področju, podobno kot se razlikujejo narečja in kulinarika. Poznavanje zdravilnih zelišč pri starejših generacijah je bilo nekaj samoumevnega. Otroci so spoznali mnoga zdravilna zelišča in rastline ob igranju na travnikih in pašnikih ter gozdovih. Pomagali so tudi svojim staršem pri obdelovanju njiv in vrtov. Tako so spoznali rman, žajbelj, majaron, koprivo, sivko, baziliko in še mnoge druge zeli, ki učinkovito pomagajo pri mnogih težavah z zdravjem.

Saj poznate pregovor, ki pravi, da za vsako težavo raste rožica. Samo poznati jo je treba in se nanjo tudi spomniti, ko imamo sami ali pa naši bližnji težave z zdravjem. Zakladnica znanja o zdravilnih zeliščih in drugih postopkih naravnega zdravljenja se zdi naravnost neverjetna. V današnjem času je na voljo na stotine knjig, ki obravnavajo to tematiko. Na internetu dobimo tudi ogromno informacij o tem. Kdor ima željo in voljo lahko zlahka pride do koristnih informacij o tem, kaj pomaga pri določenih zdravstvenih težavah.…

Kako prilagoditi obrvi obrazu?

Obrvi dajejo obrazu obliko, zato morajo biti lepo urejene. Ena prvih stvari, ki jih opazimo na obrazu, so urejene obrvi – ali pa neurejene oziroma slabo oblikovane. Pri njihovem puljenju se je treba držati pravil, ki upoštevajo proporce na obrazu. Pomembnejše pravilo, ki se ga velja držati pri obrveh, pravi, da ne ustvarjamo umetnih oblik, temveč pulimo v naravni liniji. Ob dolgotrajnem napačnem oblikovanju obrvi se zna zgoditi – in zelo verjetno je – da se bo njihova rast na tisti točki ustavila.

Kako se torej lotiti urejanja obrvi? Saj ni tako težko, le prave pripomočke morate imeti, dobro svetlobo (najraje dnevno) in ogledalo. Preden jih začnete oblikovati, jih počešite. Vzemite svinčnik ali čopič in določite linijo, po kateri bi morale potekati obrvi. Svinčnik naj bo najprej prislonjen k nosnici. Začetek linije obrvi začnite risati nad notranjim očesnim kotičkom. Sedaj spremenite pozicijo svinčnika. Poteka naj od nosnice, prek zenice in obrvi. Kjer se svinčnik seka z obrvjo, je njena najvišja točka. Sedaj naj svinčnik od nosnice poteka ob zunanjem robu očesa. Tako določimo točko, kjer se obrv zaključi.

Zdaj uporabite senčilo za obrvi, ki naj bo v vsaj dveh odtenkih svetlejše kot vaši lasje, ter z njim narišite linijo in širino, ki ju želite. S pinceto populite vse dlačice, ki ostanejo izven te linije. Pulite pri korenu, v smeri, kot rastejo. Ne pulite dlačic nad obrvmi (na čelu), razen tu in tam kakšne večje posamične dlačice.

Ko barvate obrvi, nikar ne pretiravajte. S svinčnikom dodajte barvo tja, kjer manjkajo obrvi. S svinčnikom delajte kratke gibe v smeri, kot potekajo druge obrvi. Senčite jih od začetka, do loka ter nato do zaključne točke obrvi. Za odstranitev odvečnega senčila ali svinčnika obrvi pokrtačite. Utrdite jih z uporabo prozorne maskare, namenjene fiksiranju. Na palčko za ušesa lahko pošpricate tudi lak za lase in se počešete po obrveh.…

Obstajajo različni paščki za ročne ure

Marsikdo je navezan na svojo ročno uro in jo nosi dolga leta. Dolgoletno nošenje ročne ure zahteva redno servisiranje in čiščenje, s časom pa tudi zamenjavo paščka, ki se z leti začne obrabljati. Obstajajo paščki iz najrazličnejših materialov: iz usnja, plastike, silikona, kavčuka, jekla, gume … Ob zamenjavi vam svetujemo, da kupite tistega, ki je tako po materialu kot po barvi kar se da podoben originalu. Seveda je najlaže zamenjati tiste paščke, ki so že v originalni izvedbi v standardni velikosti. Če je velikost pasu na uri že v originalu izvenserijska, bo teže najti takega, ki bi se originalnemu kar najbolje približal.

Ne moremo mimo tega, da se nekateri odločajo za zamenjavo paščka zato, ker so željni spremembe in ne, ker bi ta bil obrabljen. Morda si ob menjavi omislijo bolj barvit pas ali tak, ki je iz nekoliko drugačnega materiala. Med otroci so zelo priljubljeni velcro paščki oziroma tisti »z ježkom«. Če ste za uro odšteli precej denarja, je, ko jo začne načenjati zob časa, edina pametna poteza zamenjava paščka, saj s tem ohranite pri življenju svojo staro ročno uro. Ročne ure po zamenjavi pasu – tudi tiste nekoliko starejšega letnika – izgledajo kot nove oziroma vsaj nekaj let mlajše.

Da bi vam vaša ura kar se da dobro in dolgo služila, je treba z njo ravnati zelo pazljivo. Pazite, da se na njej ne pojavljajo praske, da vam ne pade na tla in podobno. Prav zato se izogibajte izpostavljanju vaše ročne ure tveganjem. Obstaja nekaj preprostih pravil, z upoštevanjem katerih boste na svoji roki še dolgo časa nosili vašo priljubljeno uro: nikar se z njo ne odpravljajte v posteljo, z njo ne kuhajte, ne čistite ali počnite drugih gospodinjskih ali stanovanjskih opravil, pri katerih bi se lahko poškodovala. Ročne ure ne izpostavljajte vodi, če ni vodoodporna.…