Ko je moja hčerka bila majhna, je oboževala konje. Tako sva skoraj vsak dan bile v konjušnici, kjer se je ukvarjala z konji. Najprej jih je čistila in jim dajala hrano, potem pa so se že začele prve ure učenja. Sedaj, ko gledam nazaj, šele vidim, koliko časa je posvetila konjem. Tako je dve leti jahala konje, ki so bili v košnjušnici, potem pa je imela vse večjo željo, da bi tudi sama imela svojega konja.
Seveda je to velika odločitev, ne moreš kar tako kupiti konja. Zavedati se je treba, da bo to potem določen življenjski slog in to tudi otroku povedati. Naša hčerka bi naredila vse, da bi prišla do svojega konja, ta želja je bila vsak dan večja, tako da danes ima svojega konja in z njim hodi na tekmovanja. Lahko rečem samo to, da je to ena velika odločitev, da prinese določen slog življenj in da stroški niso majhni. Tako lahko samo upaš, da bo konj zdrav in ne bo potreboval dodatnih zdravljenj. Ko danes gledam hčerko, kako uspešna je v tej zgodbi, sem ponosna nato, da smo ji uresničili to željo in da smo imeli to možnost.
Njej so konji enostavno vse in videti ta žar v očeh otroka, prevaga vse stroške in ves potreben čas, ki je bil namenjen temu. Je pa res, da je biti lastnik konja zelo velika odgovornost in velik strošek. Še posebej, če imaš konja v privat konjušnici. Danes nama je hčerka hvaležna, da sva ji omogočila takšno življenje in to nama pomeni največ. Naj bo uspešna še naprej in naj piše svojo zgodbo. …