Sreča v nesreči je, ko se preveč poškodovan žleb zamenja za novega, čez slab teden je pa zopet huda nevihta. Če ne bi še vedno imeli stari žleb bi bilo zelo srečna, če bi bil samo še bolj poškodovan in ne na strehi kakšnega soseda. Ta nevihta je bila res nevarna za kaj takega, ampak ker smo ravno pravi čas vse prenovili, je bilo k sreči vse dobro. Sedaj lahko mirno spim, ker vem, da se zdaj dolgo ne bom potrebovala ukvarjati s tem, ali bo žleb zdržal ali ne. Res bo mnogo lažje vse sedaj med nevihto.
Ena misel manj, še vseeno moram pa pospraviti sedaj po vrtu vse veje, ki jih je nevihta odlomila od dreves. Na srečo so to majhne veje, ki jih bom brez problema sama pobrala ali pa pograbila in bo vrt zopet lep, ker bo pospravljen. Na srečo ni bilo nobene druge škode, ki bi zahtevala več dela. Tiste veje bom pa zelo hitro pospravila, to sploh ne bo problem.
Včasih me sicer mika, da bi se preselili kam drugam, ampak mi je vseeno lokacija in hiša tukaj tako prijetna, da mi je, kar težka ta misel. Čeprav po drugi strani pa kakšna sprememba ne bi bila odveč sem ter tja. Hiša je ravno dobro prenovljena, kar pomeni, da bi jo lahko za kar dober denar prodali, tudi če smo tukaj še kakšno leto in morda bi res lahko razmislili, da gremo nekam, kjer je manj neviht in vetra. Sicer bo nov žleb vse to zagotovo zdržal, ampak vseeno potihnem, razmišljam o tem.
Po dobrih dveh urah sem pospravila ves vrt in si že enkrat dobro ogledal novi žleb, ki je bil že od daleč videti mnogo bolj kakovosten kakor naš prejšnji in odšla nazaj v hišo, ker me je tudi tam čakalo še nekaj dela.
…