Prvi mesec po tem, ko sem se preselila v Ljubljano, sem se več pogovarjala v angleščini kakor pa v slovenščini. Sostanovalca namreč nista od tod. Eden je iz Makedonije, drugi pa iz Črne gore. Potem sem pa spoznala še nekaj ljudi, ki so se pogovarjali v angleščini, čeprav so bili vsi Slovenci. Nekega dne so se odločili, da se ne bodo več pogovarjali v slovenščini in od takrat govorijo samo še angleščini. Po svoje mi je bilo to zalo dobro, ker sem imela priložnost, da tudi jaz malce bolje uporabljam angleščino, moram pa reči, da sem se kar mučila na začetku.
Če sem utrujena še v slovenščini, komaj sestavim kakšen pameten stavek. In ker sme bila utrujena in sem mogla povedati nekaj v angleščini, se mi je zelo zalomilo. Sem pa vsa nasmejala ljudi okoli sebe, ker sem izumljala čudne besede, ki so bile v mojih mislih logične, ampak nikakor niso bile prave. Sicer pa mislim, da je vsak šel čez takšne nevšečnosti, preden se je navadil na pravilno govorjenje ali pa vsak kar se da pravilno govorjenje angleškega jezika.
Sedaj, ko sta skoraj dva meseca že mimo, pa vidim, da sem že zelo dobra v angleščini in tisto, na kar sem računa z vsem tem. Res, da sem potrebovala kar nekaj časa za to, ampak saj ni tako pomembno kako hitro, ampak kakšen je rezultat na koncu. Sicer pa niti nisem bila slaba v angleščini prej. Pisanje in branje in slušno razumevanje sem zelo obvladala. Edino, kar mi je delalo težave, je bilo govorjenje, saj tega res nisem veliko uporabljala. …